razstava fotografijaUstvarjanje zgodbe s fotografijo

Videnje predhodi besedam. Otrok gleda in prepoznava, preden lahko govori (John Berger), zato smo otrokom v vrtcu Vodmat ponudili fotografijo kot orodje za opisovanje in razumevanje samih sebe in stvarnosti, ki jih obdaja.

AVTORJI: Otroci Vrtca Vodmat

Fotografije niso le zapis, ampak ovrednotenje sveta (Susan Sontag); so odtisi naše duševnosti, ogledala naših življenj, refleksije, ki izhajajo iz naših src, zamrznjeni spomini, hkrati pa ne dokumentirajo le, kje smo bili, ampak kažejo tudi pot, kamor bi morda šli, pa naj se tega že zavedamo ali še ne (Judy Weiser). In ker smo ljudje narejeni iz zgodb, še preden pridemo na svet in začnemo ustvarjati svoje zgodbe (Richard Kearney), pripovedovanje in poslušanje zgodb ustvarja narativno vednost, ki žal izginja iz našega šolskega sistema in prepušča prostor znanstvenim in tehnološkim znanjem (Jerome Bruner). Ob tem pa pozabljamo, kako pomembna je zgodba za razvoj naše identitete in prepoznavanje identitete bližnje osebe, kajti ko nas nekdo vpraša, kdo smo, mu povemo zgodbo…

Zbirati fotografije pomeni zbirati svet, je zapisala fotografinja Susan Sontag (1979) v knjigi O Fotografiji. Otroci so preko vrste dejavnosti, ki so se dogajale v vrtcu in se še dogajajo, to vsekakor počeli. Spoznavali so skrivne kotičke v njihovi življenjski okolici, se soočali s svojimi videnji osebe/dogodka ter jih primerjali s prijatelji, spoznali so fotografijo kot medij učenja, kot način pripovedovanja zgodbe in sporočanja o dogodkih, kot igro/skrivalnico/uganko, kot orodje za domišljijsko ustvarjanje, pa tudi za soočanje z lastnimi travmatičnimi izkušnjami.

Ob fotografiranju so uživali, se igrali, raziskovali, v objektiv so lovili svoja doživetja, o katerih so kasneje ob fotografijah pripovedovali, lovili zamrznjene trenutke, iz katerih so pletli zgodbe. Fotografije so uporabljali kot gradivo za dokumentiranje procesa, refleksijo, pripoved o nekem dnevu ali dogodku, ki se je zgodil. In ne nazadnje, fotoaparat in fotografijo so uporabili kot tisti medij, ki lahko pripoveduje našo zgodbo ali zgodbo o našem videnju drugega.

VODJI PROJEKTA: Darja Štirn, Robi Kroflič
MENTORJI: Tadej Bernik, Jure Kravanja, Anja Manja Segulin
STROKOVNI DELAVCI – MENTORJI: Jana Pevec, Ana Grad Rožman, Sanja Nenadič, Maruša Pogačar, Andreja Lorber, Vanja Kep, Ula Mlakar, Petra Faris, Žaklina Zahirović, Manica Stvarnik, Urša Luznar, Vesna Košir

Več fotografij si lahko pogledate na:

Preberete tudi članek, ki je bil objavljen v reviji Mladina (kliknite za povezavo).